O DRUĹ TVU
  ZGODOVINA
  AKTUALNO
  PROGRAM
  PRISPEVKI ÄŚLANOV
  AKTIVNOSTI
  PARTNERJI
   

 


Za ogled PDF dokumentov potrebujete Adobe Reader, ki si ga lahko naloĹľite s klikom na zgornjo ikono.

  Domov  

O ZILJANIH
Ob strokovnem potovanju po Zilji v oktobru 2004
Majda Fister

Ziljska dolina ki je po strahotnem potresu leta 1348 postala zamočvirjena pokrajina je napotila ziljane v intenzivno konjerejo. Slovele so težke ziljske more , to je težke kobile s katerimi so domačini vozarili – »furali« ali »burali« razno blago tako na jug Italije kot celo na Visoke ture daleč na sever in nazaj, na kar so spominjale tudi stare ziljske ljudske pesmi (»Moj pubič bura v wašče gre...«) Kisle travnike so nato osušili in konjereja je dala mesto uspešni živinoreji, saj so visoke travnate planine nudile ugodne pogoje za visokogorsko živinorejo in planšarstvo. Še dandanes je ohranjenih nekaj planšarskih pašnih planin, (npr. Brška, Dolška, Blaška, Bistriška, Zahomška planina), ki so tudi odlične danosti razvoju turizma. Še vedno pa prevladujejo kmečke vasi z gozdovi, polji in travniki, ki dajejo pokrajini dobro ohranjen podeželski videz. Manjši kmetje si iščejo dodaten zaslužek z zaposlitvijo v industrijskih podjetjih, manjših obrtnih delavnicah, nameščenci pa se vozijo na delo tudi izven njihove doline.

Vemo, da je imela slovenščina na koroških tleh prastaro domovinsko pravico, da je bila vojvodina Koroška ali Karantanija v 13. stoletju dežela slovencev in da so koroške vojvode ustoličevali še do 15. stoletja po starem obredu v slovenskem jeziku. In prav v Vratih, ki smo jih obiskali, vemo, da je to tisti slavni kraj, kjer je koroški vojvoda Bernhard Spanheimski leta 1227 na deželni meji slovesno sprejel viteškega trubadurja Ulricha Lichtensteinskega, preoblečenega v boginjo Venero s slovenskim pozdravom "Buge waz primi gralva Venus!" (Bog vas sprejmi, kraljeva Venera)…

Zilja je bila v juriksdikciji oz. v zemljiški lasti bamberške škofije - bamberški škofje pa kot zemljiški gospodje na svojem ozemlju niso naseljevali nemških priseljencev. Tako se je ob Spodnji Zilji ohranilo slovensko prebivalstvo vse do začetka prejšnjega stoletja. O tem nam pričajo tudi uradni seznami koroške škofije, ki vse do druge vojne še navajajo bogoslužni jezik za župnije na južnem Koroškem, ter s tem prikazujejo narodno pripadnost faranov. Navedbe v tem šematizmu govore o popolnoma slovenskih farah le za tri izmed njih navajajo, da je bilo bogoslužje predvideno. Med obema vojnama se je narodnostni pod pritiskom neovirane protislovenske gonje in okrepljenih ponemčevalnih prizadevanj položaj bistveno spremenil. Polagoma so izginile vse slovenske fare in danes je le še kakšna dvojezična izjema (Bistrica na Zilji). Znano je, da je bilo utrjeno sodelovanje med slovenskimi župnijami na Zilji s podružnico v Ratečah in iz te dobe - se pravi iz konca 14. stoletja - se je ohranil znameniti "rateški" ali "celovški" rokopis, ki ga zdaj hrani Koroški deželni arhiv v Celovcu (odtod tudi njegovo ime Celovški rokopis). Rokopis vsebuje v gotici napisane slovenske molitvene obrazce (očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero) in prikazuje obraz slovenskega jezika tiste dobe na Zilji.

V okolici Podkoštra so se do danes v dveh vaseh ohranili protestanti (v Sovčah in Zagoričah). Tu je živel znan jezikoslovec in protestantski škof Josef Sakrausky, ki je tu našel protestantski katekizem iz 1580 leta z vrsto jezikovnih znamenitosti Ziljskega narečja.

Na Potoku pri Sv Štefanu ob Zilji je bil doma slovenski narodni buditelj, narodopisec, slavist jezikoslovec in pesnik Urban Jarnik, v Goričah pa Matija Majar Ziljski, ki je prvi predložil javnosti zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v šoli in upravi. Najbolj je slovel kot narodopisec in zbiratelj narodnega izročila. Posebno znamenit je njegov "Moskovski rokopis", Majarjev zbornik narodnih pesmi ugank in pregovorov, ki ga je izdal v Moskvi leta 1869, kjer ga hranijo še danes . Na Zilji so bili rojeni znameniti Grafenauerji. Velik politik, deželni poslanec, izdelovalec orgel Franc Grafenauer je bil doma v Mostah pri Brdu in na pokopališču v Brdu smo se njegovemu spominu poklonili ob spomeniku v obliki odlomljenega stebra kot simbolu njegovih kruto razbitih življenskih upov.

Pri Brdu je bil rojen tudi naš akademik dr. Ivan Grafenauer - oče zgodovinarja dr. Boga Grafenauerja. Bil je ustanovitelj Narodopisnega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti v Ljubljani. Posebej se je posvetil dialektološkim značilnostim Zilje in zgodovini slovenskega slovstva.. Tu sta doma še znameniti slovenski skladatelj Anton Jobst, pa narodopisec Vinko Moderndorfer, ki je zbral ogromno narodopisnega gradiva in ga izdal v knjigah Koroške narodne pripovedke, Vere, uvere in običaji Slovencev, pa Ljudska medicina pri Slovencih itd.

Ziljska Bistrica je slovela po svojih ljudskih pevcih: vižar Jože Katnik je ustvaril priljubljeno pesem »Tam čjer teče bistra Zila«. Pri Mariji na Zilji je bil doma tudi znameniti pesnik univ. prof. Fran Eller. Zapustil nam je »Antologijo slovenske lirike« in domoljubne »Koroške pesmi«. Na fari pri Mariji na Zilji je 13 let župnikoval naš pisatelj Fran Ksaver Meško.

Še ena zanimivost v narečju Ziljanov - na tem predelu (med Podkloštrom in Šmohorjem na Zilji domačini ž`barijo (govorijo), nižje na vzhodu pa Ziljani "marvnajo" ai "marnjajo". V jeziku so ohranjene mnoge starosvetne besede in značilnosti, zato prav ziljski dialekt tako radi proučujejo dialektologi.

Še nekaj narodopisnih znamenitosti bi morali omeniti v Ziljski dolini Daleč nazaj v zgodovino sega "Ziljsko štehvanje". Z razširjenim vozarstvom in premikanjem ljudi so se ti srečevali s kulturnimi prvinami sosednjih pokrajin in se z izročilom, ki so ga nato prenesli v svoje okolje. Že 1764 je bila v Vidmu v Italiji "Quintana", ki so si jo Ziljani kot konjerejci gotovo z zanimanjem ogledali in jo na svojski način v t.i. »štehvanju« tudi prenesli in jo prikrojili. Štehvanje je tako slovelo stoletja do nekako 1960 let z vsemi pristnimi slovenskimi elementi od zbiranja konte, do prvega reja, zbijanja sodčka in petja slovenskih pesmi. Pesmi so prepevali na posebnem prostoru, kjer je bil pod lipo napravljen oder za muzikante. Štehvanje s prvim rejem je danes le še turistična znamenitost. Toda v zavesti Ziljanov je dan, ko se štehva in raja pod lipo najpomembnejši dan v letu. Štehvanje je bilo vedno na praznih vaškega zavetnika ali patrona, to je na dan žegnanja, tako je v vsakem kraju na drugi dan. Sedaj je turizem prestavil te praznike na poletje in jih preoblikoval »Wiesenfest« ali »Sommerfest«. Lipe so se posušile, rej pripravijo na posebnem prostoru, edinole "buršti" - fantje še jahajo ob zbijanju sodčka skozi vas, kjer je to mogoče. Danes pravijo domačini: »To ni niti podoba tistega, kar je bilo nekoč. Saj že jed več ne tekne, ker ima vsak vsega dosti.. Preje pa so se ljudje veselili, če so smeli iti na žegen, kajti tu je bila čisava župa, pa prate, ovčja, pa govejska prata, pa svinščna prata, pa hrenovc, pa fancoti…«

Druga velika znamenitost Zilje je ziljska »vascit, ojset« (ohcet, svatba). Mnogo narodopiscev je že popisovalo in primerjalo to ziljsko znamenitost z drugimi pokrajinami. Ohcet je tu tako bogata običajev, da ji ni primerjave z drugimi.

Še mnogo običajev je izpostavljalo ziljsko dolino, posebej znano je bilo tudi »krapčvaje« za prvega novembra, ko so otroci hodili po hišah in nabirali krapče - kruhove hlebčke, posebej pečene za tisti dan. Nabrali so si veliko »krapčev«, kar je bilo nekoč, ko ni bilo hrane, zelo dobrodošlo. »Na vse sveti« (ob Vseh svetih) je morala biti v izbi zakurjena peč in klopi ob peči so morale biti čiste in povsem prazne, da so se hodile duše rajnih gret v izbo. Običaj je bil živ še med vojno. Danes je to le še zanimivo izročilo.

Hkrati z obiskom te morda najbolj verno ohranjene podobe krajine izpred nekaj stoletij v tem delu Evrope je bilo po poti skozi Ziljo spoznavanje njenih narodopisnih posebnosti tista osnova, ki je pomagala razumeti vso njeno pokrajinsko in človeško posebnost na stiku dveh kultur in dveh narodov, ki sta se tako dolgo medsenojno dopolnjevala.

Goldenstein 1838: Ziljan in Ziljanka v pražnji noši.

NAZAJ

© 2005, Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva
Izvedba: Spletni-streznik.com